Filmski predlogi #4

ZAKON FILMI

Hodejegerne je prava norveška poslastica! Vrhunski triler, ki vas bo držal v napetosti do samega konca, je napisal slavni Jo Nesbø. Akcija, zarote, skrivnosti, že skoraj smešno neverjetni zapleti in razpleti ter vrhunska igralska zasedba z Akslom Henniejem na čelu. V vlogi bad guy-a (čeprav tudi glavni protagonist nikakor ni angelček) pa poslastica za ženske: Nikolaj Coster-Waldau, ki ga gotovo poznate iz Igre prestolov. Let the game begin!

Gran Torino

Tale je bolj znan in sem verjetno eden redkih, ki sem tako dolgo odlašal z ogledom. Govorice in kritike držijo: film je zakon! Ni kej.

ČIST OK FILMI

The Way je soliden film o življenju in smrti. Skorajšnjemu upokojencu Tomu (Martin Sheen) umre sin (Emilio Estevez, ki je tudi zrežiral stvar), ki se je v Evropi ravno odpravil na slovito romanje do Santiaga de Compostella, kakor se ljudje odpravljajo že več kot 1000 let. Sam ni nikoli razumel sinovega avanturističnega duha, a ko odide iskat njegovo truplo, se odloči, da bo prehodil pot namesto njega. Med hojo spozna več zanimivih ljudi (debelega Nizozemca, ki rad kadi travo, tečno Kanadčanko, gobčnega pisatelja z Irske) in pride do novih življenjskih spoznanj. Jaz pa sem skozi celoten film razmišljal le o tem, kako bom tudi sam nekoč šel na to pot. Upam, da rata:)

Nebraska mogoče ni za vsak okus, ampak, če si vzameš čas, ti ne bo žal ogleda. Film je predvsem drama, h katere temačnosti črno-bela tehnika še dodatno pripomore. Je pa film poln izjemnih, domiselnih dialogov, ki te zlahka vržejo na rit. Nekajkrat sem se prav pošteno nasmejal!

V ospredju je starec, ki patetično verjame, da je zadel milijon dolarjev, saj ne pozna dobro trikov, ki jih danes uporabljajo v svetu oglaševanja. Problem pa je, da hoče iti denar iskat v dobrih 1000 km oddaljeno mesto v Nebraski. Ko nekajkrat pobegne od doma, njegov sin ugotovi, da ne bo miru, če ga zares ne odpelje tja, da na lastne oči vidi, da denarja ni. In takrat se avantura začne ...

Ne ustrašite se črno-belega filma! Po nekaj minutah pozabiš, da ni barv. Na trenutke se mi je zazdelo, da v mislih kar sam ustvarjam barve na način, kot vidimo podobe, ko beremo knjigo. Predvsem pa moram pohvaliti mojstra fotografije, ki je poskrbel za fenomenalne posnetke pokrajine, zaradi katerih ni bil problem prežvečiti tistih intermezzov, ko se folk vozi naokrog in nič ne govori.

No, pa da vam vržem še kost v premislek: na koncu ženska, ki naj bi mu predala milijon dolarjev (in mu jih seveda ne), vpraša sina, ali ima njegov oče morda Alzheimerjevo bolezen. "Ne, samo verjame temu, kar mu ljudje rečejo." "Uf, smola ..."

Ondskan je švedski film o nasilju. Kako nasilje rodi nasilje, kako brezmejna avtoriteta  rodi izkoriščanje, kako je treba kršiti nepravična pravila, predvsem pa na kakšen način se upreti nasilju. Thor ali Gandhi style? Vse to na lastni koži doživi in preizkusi mladi Erik, ki bi rad preživel letnik na privatni srednji šoli, kjer imajo v povojni Švedski še vedno glavno besedo aristokrati in njihova tradicija.

Big Bad Wolves je izraelski film, ki ga oglašujejo kot Tarrantinov najljubši film leta 2013. Ker obožujem Tarrantinove izdelke, me je to prepričalo v ogled in nisem bil razočaran! Na koncu nisem bil tako navdušen, kot sem pričakoval, da bom, je pa film vseeno vreden ogleda. Lepo preplete zgodbe treh protagonistov, ki so vsi povezani s serijo umorov mladih deklic. Učitelja, ki ga vsi sumijo, da je morilec, policista, ki rad prekorači svoja pooblastila in dedka potencialne žrtve, ki vzame pravico v svoje roke. Film je napet, skrivnosten in komično črn oziroma črno-komičen (ne vem, ravnokar sem si izmislil tole). Skratka, prava tarrantinovska mešanica!

Kon-Tiki je še en norveški film, ki ni tako super, napet in epski, kot bi morda lahko bil. Je pa za pogledat iz bolj dokumentarnega vidika, saj gre za pripoved o norveški ekspediciji leta 1947, ko so s splavom dobrih 100 dni potovali iz Peruja do Francoske Polinezije in s tem dokazali, da so Polinezijo pred 1500 leti na ta način lahko naselili Južnoameričani in ne Azijci, kot se je verjelo do takrat. Vsekakor je šlo za izredno tvegano in naporno ekspedicijo, vredno primerjave z velikimi pustolovci, večina ljudi pa o njej ne ve prav nič. Tako da, evo, poglejte.

Walk of shame je tipična potrošniška komedija, le da nima običajnega zapleta, dobrih trenutkov, moment, ko gre vse narobe in ti je bed in na koncu dolgo pričakovani happy ending. Je bolj zaplet, zaplet, zaplet, zaplet, Murphyjev zakon na Murphyjev zakon ... in na koncu pričakovan konec. Nekako v stilu The Hangover, le da gre za žensko v glavni vlogi. Pa ni tako super ko prvi Hangover ... Je za pogledat, če vam je dolgčas in bi radi dali malo možgane na pašo. Nekaj je prav originalnih scen, ko se preprosto moraš nasmejat. Nekaj je tudi totalno butastih. Ampak overall pusti dober vtis.

KATASTROFA OD FILMA

Pompeii so me prepričali v ogled s tematiko in poznanim igralcem iz Game of thrones (Jon Snow). Čeprav sem že v prvi minuti videl, koliko je ura, sem mu vseeno dal priložnost, ampak bolj na fast forward. Pa ni postalo nič bolje. Eden od tistih drugorazrednih filmov, kjer se vidi, da so šparali pri vsaki stvari in zaradi slabe režije, produkcije, efektov, igre, kostumografije, itd, itd, še tako dobra zgodba ne pomaga. Film definitivno ni vreden ogleda. Tudi če vam je res dolgčas ne. Sem pa začel razmišljat, kako hudiča ob vseh možnih filmih iz Antike, dandanes še nimamo res dobrega filma o Pompejih?! Zgodba ima vse. Idilično rimsko mestece ob morju, trgovina, posel in spletke cvetijo, potem pa nenadoma katastrofa epskih razsežnosti, ki celotno mesto skrije in zamrzne v času, dokler ga čez skoraj 2000 let znova ne odkrijejo. Toliko možnosti za dobre interpretacije, da mi preprosto ni jasno, kateri režiser ne bi zgrabil priložnosti. Tale je bil le preveč plehek in skopuški. Mislil je, da bo kot Cameroon (Titanik) uporabil slavno katastrofo iz preteklosti, vrgel not eno ljubezensko zgodbo in uspeh bo zagotovljen. Pa mu ni uspelo. Lepo prosim, naj se nekdo tega loti in naredi tako kot je treba!