Obsesije: Ulice Gradca (The streets of Graz)

Pretekli vikend sem na povabilo kolega, ki je bil na izmenjavi na graški pravni fakulteti, preživel v Gradcu. Seveda je bil z mano tudi Pentax in tule so rezultati (vse fotke bodo večje in lepše, če kliknete na njih).

Gradec je živ dokaz, da za čudovito mesto polno znamenitosti ni treba iti daleč čez mejo. Zdi se mi, da ga ravno zaradi bližine ne jemljemo preveč resno. No, pa je kaj videti. Navsezadnje je mestno jedro pod UNESCO-vo zaščito, mesto pa je tudi drugo največje (za Dunajem seveda), kar jih Avstrija premore.

Simpatične srednjeveške ulice skrivajo luštne trgovine, kavarne, restavracije, na vsakih 100m pa se ulice razširijo v večji trg, kjer se odpre pogled na razne cerkve, kipe, vodnjake, mestno hišo, univerzo, parlament in druge pomembne zgradbe. Ter seveda še več kafičev, stojnic in podobnega.

Mesto je v marsičem podobno Ljubljani. Skoraj enako veliko in z enakim številom prebivalcev, med katerimi je veliko mladih, študentov kar mrgoli. Čez dan so ulice polne domačinov in turistov, zvečer pa promet malo upade, dokler ponoči (tako kot v slovenskih mestih) ne postane mesto duhov. Me je pa presenetil skoraj črnogorski ritem, kar se jutra tiče. Pred deveto ni odprta nobena trgovina, veliko se jih odpre po deseti. S kafiči tudi ni dosti bolje. V ponedeljek ob pol devetih zjutraj sem komaj našel odprt lokal, kjer sem dobil kavo. Halo?!

Ko sem že pri kavi. Cene mi niso ravno logične. Za isto kavo (dolga črna) sem v kar nekem lokalu na robu mestnega jedra odštel 3,30 eur, v Sacherjevi kavarni v samem centru pa slabe 3 eur. Baje je cenejša kava celo v še eni vrhunski kavarni na strehi fancy trgovskega centra Kastner & Ohler (prav tako v centru), od koder se odpira super razgled, kot ga lahko vidite na prvi fotki na vrhu. Cene piva so podobne. In na splošno za plitke žepe ne priporočam obiskov restavracij v centru. Je pa zato kebab cenejši, kot v Sloveniji (le 2,5 eur!). Pa tudi sicer je hrana v trgovinah pogosto cenejša, kot pri nas (sploh v Sparu, Hoferju in Lidlu). Cene oblačil in obutve so podobne slovenskim. Edino pri višinah najemnin za stanovanja Slovenija zaostaja. Pa tudi graški javni prevoz ni poceni. Ena vožnja s tramvajem stane kar 2,10 eur.

Gradec je eden izmed treh krajev, kjer lahko poskusite originalno Sacher torto (druga dva sta Dunaj in Salzburg). Je pa torta tako suha, da bi jo brez smetane težko pogoltnil. Not good.

Za kombinacijo na fotki sem odštel 7,80 eur.

Eden glavnih znamenitosti Gradca je gotovo Schlossberg, hrib s katerega se odpira najlepši pogled na vse konce mesta.

Ta dva sta mi bila res simpatična. Slikala sta se na vseh koncih vzpetine, česar pa najbrž niti ne bi opazil, če ne bi bilo njene nezgrešljive obleke / pajaca:)

Utrujeni Miha. Za pohajkovanje s "fotografom" je potrebno veliko potrpežljivosti!

Tudi stopnice navzdol/navzgor so zanimive.

Tale pa je skiciral svoj pogled na mesto.

Še spodnji del stopnic.

V Gradcu je veliko zelenih površin. Skoraj celotno mestno jedro je obdano s parkom in reko Muro. Naslednji prizori so iz Stadtparka.

Mini mestna plaža

Sprehajališče ob Muri.

Da dajejo velik poudarek na ekologijo, dokazujejo tudi javne vrtne grede na vsakem vogalu.

Uspevajo celo jagode.

In rožice.

Najde pa se tudi tržnica s svežo zelenjavo.

Absolutno najbolj pa mi je všeč to, da je Gradec pravo kolesarsko mesto. Tega res nisem pričakoval. Kolesarske steze so urejene povsod in očitno je, da je kolo glavno prevozno sredstvo v mestu. Kolesarji in kolesa so na vsakem koraku in prav težko je ujeti kader brez kolesa. Tudi v športnih trgovinah se pozna kolesarska kultura. Ponudba športnih koles (cestna, gorska) je v manjšini napram mestnim kolesom, enako je s kolesarsko opremo. Sprehod skozi kolesarski oddelek v Gigasportu je prava paša za oči in ob misli na ponudbo v slovenskih splošnih športnih trgovinah se lahko samo skrijemo.

Marsikje so pešči praktično odrezani v prid kolesarski stezi.

Poskrbeli so tudi za najmlajše z učnim poligonom.

Tudi gostitelj Miha uživa na kolesu.

Omeniti pa moram še prebivalce Gradca. Ljudje so moj najljubši motiv poleg mačk in v večjih mestih lahko vidiš najrazličnejše osebke. Prvo, kar sem opazil v Gradcu, je veliko število priseljencev. Na vsakem koraku so črnci in arabci (Azijci so bolj turisti:P). In zdaj sem šele začutil, kakšen problem lahko večje število priseljencev predstavlja v neki urejeni družbi, kot je recimo avstrijska. Ti ljudje namreč po cele dneve postavajo okoli, oprezajo za problemi, predvsem pa preprodajajo mamila. Izdelan imajo celoten sistem, kje in kako potekajo izmenjave denarja in droge. Skupine okupirajo celoten park v bližini centra in res se ni prijetno sprehajati po takih predelih. Vsi si te ogledujejo in ocenjujejo kdo si in kaj počneš tam. Bog ne daj, da koga predolgo gledaš v oči. Tedaj baje takoj stopijo do tebe in te vprašajo: "Brauchst du was? (A bi kej rad?)".

To se dogaja tako pogosto, da je v Gradcu postalo vprašanje tako znano, kot Schwarzeneggerjev I`ll be back.

Vse skupaj precej spominja na romsko problematiko na Dolenjskem. Če bi pošteno delali, ne bi bilo nič narobe. Tako pa očitno ustvarjajo le probleme. In, da je scena še bolj podobna naši, je tudi tukaj policija precej nemočna. Točno vedo kje, kaj in kako se dogaja, a ne storijo nič. Baje pride vsake toliko do kakšne racije, a tolpe kot ščurki preživijo in nemoteno nadaljujejo z "delom".

Naslednji problem so brezdomci. Najdeš jih na vsakem vogalu, kjer še bolj ponižno kot v Ljubljani prosijo za prispevke.

Ampak, a ni Avstrija ena od obljubljenih dežel? No, tudi tu se izkaže, da gre v bistvu za priseljenski problem. Gre namreč za uvožene berače iz Romunije in Bolgarije, ki so dejansko prišli v Gradec beračit, ne delat. Tudi te policija vsake toliko nažene iz mesta, a očitno posel teče naprej.

Tu sem prvič videl muslimanske promotorje, ki hodijo okrog kot Jehovci.

Zelo simpatična in prijazna Karibčanka. Kar razganjalo jo je po trgu gor in dol.

Le čakal sem, da bo levi policist začel s svojo koreografijo iz Chippendalesov.

Črnci so res simpatični, kadar niso vsi gangsta and shit:)

Ogromno je tudi psičkov na sprehodu.

Omeniti pa moram še avstrijsko navezanost na narodne noše. Pri nas noše veljajo za bolj kot ne kulturno izročilo, ki spada na kakšne etnološke prireditve in v narodnozabavne ansamble. V Avstriji gre očitno za višjo modo, ki jo s ponosom nosi bolj situiran sloj prebivalstva in to v nemajhnem številu. Za praznike pa sploh vsak navleče kaj narodnega nase. In dejansko izgledajo prav kul. V mestu je mnogo trgovin, butikov s tradicionalnimi oblačili, ki jih pogosto izdelajo na malce modernejši način, da so bolj privlačna za modernega potrošnika. Po cele linije oblek najdete tudi v splošnih trgovinah z oblačili.

Vse izgleda fino in fajn, dokler ne zagledaš cene. Potem greš hitro naprej in upaš, da ni kdo opazil, kako bi si skoraj izpahnil čeljust. Skoraj 800 eur za kratke usnjene hlače?! Niso normalni.

Nič, počasi bom zaključil. Tale prispevek se je neverjetno raztegnil.

Če povzamem, Gradec je čudovito lepo mesto z luštno atmosfero, ki se ga splača obiskati v vsakem letnem času. En teden tam res mogoče ni kaj početi, za eno ali dvodnevni izlet pa je idealen.

Zahvalil bi se svojemu gostitelju Mihatu, ki mi je potrpežljivo razkazal mesto in mi nudil prenočišče. Za konec pa še nekaj random fotk, ki nekako ne spadajo v nobeno od prejšnjih kategorij.

Otok na Muri, kjer se nahaja kafič in igralnica za otroke.

Takole je popleskano celotno pročelje stavbe. Če pozorno pogledate, opazite, da je omet odpadel ravno tako, da izgleda, kot da ima možic desno spodaj cigaret v ustih.