S specialko v gore!

V nedeljo je bilo perfektno vreme. In glede na letošnje izkušnje z vremenom, obstaja velika verjetnost, da tako lepega in sorazmerno toplega dneva letos več ne bo. Pa še na vikend. Tako sem se na hitro odločil, da uresničim svoj letošnji cilj - zdaj ali nikoli! Ta cilj je bil sicer vzpon na Vršič, a kot večni optimist, sem mu dodal še vzpon na Mangart in potem kot še večji optimist vožnjo do Mosta na Soči ali celo Solkana in Sabotina.



Skupaj s spremljevalno ekipo (očka in mamica:P) sem zgodaj odrinil od doma in nekaj čez osmo že štartal v Kranjski Gori.

Naj na tem mestu povem, da sem za fotografa tokrat pooblastil očeta, ki je z veseljem poprijel za delo. In nekaj fotk mu je tudi lepo uspelo:) 
Žal pa ni nobene s poti na Vršič, ker sem očitno prehitro prišel na vrh in sta morala dirkati z avtom na vrh, brez da bi kaj posnela (npr. rusko kapelico, kravice, s katerimi sem se pogovarjal, kamnite skulpture, itd.). Ampak ok, vsaj nisem predolgo čakal.
Pot na Vršič sem si vzel na izi, ker se nisem hotel preveč zmatrati (čakal me je namreč še dosti hujši Mangart) pa tudi malo sem se bal vzpona, ker sem toliko slišal o njem. Nenazadnje spada med vzpone prve kategorije (kot tisti na Tour de France). Vendar moram reči, da je bil vzpon en sam užitek. Luštna cesta, malo prometa, lepa narava. Sem in tja kak strmejši del, a vedno znova kakšnih sto metrov ravnine, da sem si znova spočil. Le zadnja dva kilometra od desetih, sta bila težja, to pa je to. Na vrh sem prišel povsem svež in komaj sem čakal Mangart, da stvar postane resna:P

Na Vršiču so se nam pridružile tudi nadvse priljudne ovčke, ki smo jih lahko crkljali v zameno za kos sendviča:)
Sledil je spust v Trento na vsega 400m, kar bi bilo skorajda zabavno, če me ne bi tako bolele roke od stiskanja zavor:P Dolina Trente je seveda zopet košček raja na zemlji, a ga v objektiv začuda ni bilo veliko ujetega. Sem pa našel fotko Soče v svojih prvih kilometrih.

Pot je tu hribček/dolinca/hribček/dolinca, dokler se pri priključku na cesto Bovec - Predel zopet ne začne vzpon. Najprej do Kluž in nato do Loga pod Mangartom (643m), kjer se tudi uradno začne kolesarski vzpon na Mangart.
habsburška trdnjava v Klužah


Štart iz Loga proti Mangartu, ki se vidi visoko nad gozdom.
Sam Log pod Mangartom je izredno simpatična vasica, a si časa za ogled nisem vzel. Bil sem dobro ogret in se nisem želel več ustavljati. Takoj za tem ovinkom se je začel konkretni klanec, ki je trajal nekaj kilometrov do vasi pomenljivega imena - Strmec (955m).

Toda klanec tudi tu ni popustil. Še dva kilometra se je vlekel do prve pomembne postaje, kjer se vsaj za sto metrov cesta zravna - prelaz Predel (1156m). A tudi tukaj se nisem ustavljal, izmenjavo bidonov smo naredili kar med vožnjo:)

Nato pa se je začelo zares, ali še resneje, saj je bilo naporno že priti do tu.
Pogled proti vrhu v oblakih iz Predela


Pot me je vodila mimo ostankov plazu, ki je pred leti postavljal rekorde v razdejanju, nato pa močno v klanec, nekaj kilometrov skozi prekrasen jesensko obarvani gozd. Na momente sem vozil dobesedno skozi oranžno-zeleni tunel, tako lepo so se drevesne veje zgrinjale in prepletale nad menoj. Vendar sem postajal že resno utrujen, tako da nisem več toliko užival v naravnih lepotah. Gre pa definitivno za eno najlepših cestnih poti v Sloveniji!
Gozd je vse bolj izginjal in znašel sem se v svetu kamenja in skal. Že tako je neverjetno, kje so se spravili graditi cesto, tu pa postane res noro. Na strmih pobočjih so cesto vrezovali v živo skalo. Na nekaj mestih, kjer drugače ni šlo, pa so naredili celo tunele. V njih ni nobene razsvetljave in v dveh posebno dolgih je temno kot v rogu. Neprijeten občutek pa podkrepi še stalno kapljanje vode s stropa. Skratka temno, hladno in vlažno.

Za nameček postaja cesta vse ožja in na mnogih mestih povsem nezavarovana, kar tudi ni bilo super, glede na moj strah pred višino. Da ne omenjam stalnega prometa. Avtomobili in motorji, so me prehitevali kot za stavo.Vikend in lepo vreme delata svoje.
Utrujenost je postajala vse večja, prestave pa niso šle več nižje. Ni mi preostalo drugega, kot da stisnem zobe in poganjam do vrha, ki se mi je mamljivo prikazoval že več kilometrov, a se je zdel kot fatamorgana. Nikakor mu nisem bil bližje.
Tudi žejen sem bil že močno, a se nisem hotel ustavljati za dotakanje vode tako blizu vrha. Starša sem poslal na cilj, jaz pa sem se zaprl vase in molče trpel dalje.
Nekaj serpentin višje sem končno videl cilj slab kilometer pred sabo. Takrat sem skorajda lahko pozabil na utrujenost in užival še zadnje trenutke. Na koncu sem zmogel celo dvigniti roke. Premagal sem samega sebe:)
No pa mi je kmalu postalo jasno, da gre cesta še naprej. Bil sem na komaj 1900m.
Niti nisem razmišljal, samo peljal sem dalje - bolečine so izginile in počutil sem se kot prerojen. Še en kilometer sem peljal v hrib, kot da sem komaj začel in pospeševal do vrha. To pa je bil res čisti užitek. Po 17 kilometrih (računano iz Loga pod Mangartom) in 1400 višinskih metrih sem končno dosegel vrh Hors Categorie

Še trasa malo za predstavo:

Kljub temu, da sem kasneje čutil, da bi lahko vozil še naprej in se vsaj spustil do Bovca, sem se po prihodu na vrh odločil drugače. Ves premočen, sem komaj čakal, da se preoblečem v nekaj suhega. Že tako spustov ravno ne obožujem, mangartska cesta pa je še posebej dolga, ozka in nepregledna, z obilico prometa. In ja, tudi utrujenost je naredila svoje. Vendar mi ni žal. Občutek, ko sem zlezel v udobne in suhe cunje, je bil skoraj tako dober, kot prihod na vrh:) Pa še čas sem si lahko vzel za pohajkovanje po mangartskem sedlu in fotkanje.
Tole je definitivno najlepši način za spust v dolino.

Na vrhu so snemali nekaj v stilu Gospodarja prstanov. Na fotki Legolas, Frodo in Gimli.

Veliki klek v daljavi (baje, jaz sem totalni n00b glede teh stvari).

Belopeška jezera.

Edini poleg mene, ki je prilezel gor s specialko, le da z italijanske strani.
Mangartsko sedlo.


Domov smo se vračali skozi Trbiž in moram nalimati še par fotk s prekrasnega Rabeljskega jezera pod Predelom, kjer smo naredili postanek.
Na koncu bi se samo zahvalil vremenu, da me je v teh jesenskih dneh tako crkljalo. Opremi, da je zdržala brez kakršnihkoli problemov. Ruskim ujetnikom, ki so zgradili vršiško cesto. Italijanski vojski, ki je zgradila mangartsko cesto. Še posebej pa staršema, ki sta si vzela čas in mi nudila prepotrebno oporo, tako da sem lahko samo vozil in užival. Takle podvig bi sam veliko težje izpeljal in definitivno ne bi bilo tako lepo.


Pa lep pozdrav!

2 komentarji:

  1. Hudo res, še enkrat čestitke! Pa kako je lepa tale naša deželica... :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Super! Mislim, da se letos tudi jaz lotim tegale podviga.

    OdgovoriIzbriši

 

Flickr Photostream

Meet The Author